Triglavska Sfinga
Do druge polovice 20. stoletja so alpinisti preko triglavske
severne stene že speljali množico smeri. Edini del, ki je ostajal
neosvojen in je med njimi zbujal strahospoštovanje, je bila t.i.
Sfinga, tristo metrski gladki steber tik pod robom stene. Zaradi
komaj opaznih razčlemb in velikih previsov, je tudi najboljšim dolgo
predstavljala nerešljivo uganko. Če na Sfingo pogledamo z
levega roba Amfiteatra, prodnate krnice sredi stene, nam bo v
profilu namreč pokazala svoj veličastni kamniti obraz, zato so jo
poimenovali kar po starodavni znamenitosti. Sfinga se je tudi na
vrhuncu železne dobe klasičnega alpinizma, sredi 60-ih let
uspešno upirala prvim osvajalcem. Leta 1961 je Alešu Kunaverju in
Kazimirju Drašlarju, v levem delu Sfinge uspelo preplezati prvo smer.
Njen obraz pa je ostajal ne preplezan vse dokler se pod steno na
isto vrv nista navezala Ante Mahkota in Peter Ščetinin. Po številnih
urah naporov sta rešila skrivnost obraza in se vpisala v
zgodovino, saj je smer pomenila najtežji tehnični vzpon v
Sloveniji. Skoraj trideset let kasneje, sta jo povsem prosto preplezala
Gregor Kresal in Miha Kajzelj. Tako so Slovenci še enkrat dobili
svojo najtežjo gorsko smer, tokrat preplezano brez tehničnih
pripomočkov.